Ljubezen do treningov je med Les Mills inštruktorji skorajda neizogibna, pogosto celo preraste v tisto zdravo zasvojenost z občutki, ki jih kot inštruktor doživljaš na odru. Pogled na nasmejane, no, včasih malo bolj pordele in vztrajne obraze, je neprecenljiv. Če dodamo še hvaležnost, katero inštruktorjem izkazujejo zadovoljni vadeči, ki so uspeli s pomočjo inštruktorja doseči svoje cilje, spremeniti življenjske navade ali izboljšati svojo fizično pripravljenost, dobimo idealen hobi. Zoran Bosnić, elitni Les Mills inštruktor, katerega vam predstavljamo danes, se je idealnega hobija oprijel z vsemi štirimi. Inštruktor je že skoraj 10 let in nič ne kaže na to, da bo inštruktorsvo kadarkoli opustil. Kako je med njim in Les Millsom preskočila iskrica, pa lahko preberete v intervjuju. Morda vas zamika, da obiščete enega izmed njegovih treningov.
Zoran, zakaj si se odločil, da postaneš Les Mills inštruktor?
Imel sem to srečo, da sem se leta 2007 kot vadeči vpisal v enega fitnes centrov, kjer je takrat deloval tim boljših in izstopajočih LM inštruktorjev v Sloveniji. Obiskovanje vodenih vadb mi je takrat postal skoraj vsakodnevni hobi, saj sta me zelo pritegnila njihov način vodenja in doživeta energija na urah. Kmalu sem začutil, da želim več kot samo hoditi na ure, saj sem prekipeval od energije, ki sem jo želel deliti z drugimi in jih popeljati do tega, da v vadbi najdejo iste strasti kot jaz.
Kaj te pri inštruktorstvu najbolj veseli in zakaj se že 10 let vsak dan znova vračaš na oder?
Najbolj me veseli delo z ljudmi. To, da vidim, da odidejo z občutkom zadovoljstva in zadoščenja, da so naredili nekaj zase in “presekali” dnevno rutino. Nato to, da imam tudi sam družbo za svoje treninge. Nato vsa poznanstva novih ljudi in vezi, ki se spletejo v dobrih kolektivih in z dobrimi lastniki fitnes centrov. Nekatera prijateljstva in lepi spomini ostanejo za celo življenje. Poleg naštetega z delom nadaljujem, ker zaradi odzivov vadečih, kolegov in vodij čutim, da to delo opravljam dobro. Veliko priznanje mi je, ko prejemam vprašanja iz fitnes centrov v vsej Sloveniji, če bi prišel delat k njim naslednjo sezono, to, da oba fitnes centra, v katerih delam, lepo skrbita zame, in to, da sem že večkrat uspel pretvoriti prazne dvorane v polne.
Tvoj inštruktorski krst se je zgodil leta 2008.
Tako je, moje prvo izobraževanje je bilo za Body Attack, leta 2008. Začel sem ga učiti z veliko ljubeznijo do inštruktorskega posla.
Je to tvoj najljubši program, med vsemi, za katere inštruktor si postal (Body attack, Body pump, Body Jam, Body balance, GRIT)?
Res zelo težko rečem, če mi je ljubši Body attack ali Body balance. Body attack zaradi vse silne energije v tej uri. Od začetka jo stopnjuješ in spreminjaš njen karakter: od mirnega in spevnega ogrevanja, družabnega aerobnega treninga in treninga okretnosti, hardcore vrhov in atletskih treningov moči. Tako kot moraš absorbirati različne karakterje različnih programov in se preleviti v njihovo vzdušje, tako mi Body attack omogoča, da sem energičen, glasen, športen, hiter, eksploziven in zabaven. Istočasno, da delam močneje kot ostali in jim kažem pot, da “se da”. Po drugi strani pa Body balance, zen-program. Sicer še vedno težek trening, a ne tak, ki ga izžarevaš navzven, temveč navznoter. Zame je to program, kjer skozi pošten in intenziven trening joge in pilatesa biješ bitko s tem, da greš v globje poze in večje obsege treninga – a z močno mind&body komponento. To je tista komponenta, ki pomaga uravnotežiti intenziteto Body ballanca v dvorani in življenjem, ki ga živimo vsak dan izven dvoran: v službi, v odnosih in v življenju.
V Sloveniji je inštruktorstvo bolj ali manj označeno kot `študentsko delo`. Pri čezdalje večih inštruktorjih pa opažam, da je študentsko delo preraslo v hobi, morda nov življenjski stil, brez katerega ne gre. Bi lahko zase rekel enako?
Jaz inštruktorstva ne bi neposredno povezoval s študentskim delom temveč s tem, da ga moraš začeti opravljati dovolj zgodaj v življenju (torej v študentskih letih), dokler je telo še na vrhuncu razvoja gibalnih sposobnosti. Vsekakor se strinjam s tem, da gre za življenjski stil, saj zahteva to delo veliko koordinacije z redno službo in zasebnim življenjem, poleg tega pa se moraš naučiti tudi sebe in svoje zdravje postaviti na prvo mesto. Inštruktorjem, ki lahko v življenju naredijo te kompromise, lahko delo preraste v stalen in zelo lep hobi. Vsekakor je tudi pri meni tako.
Po starosti si v starejši polovici slovenskih inštruktorjev in res si inštruktor že kar lepo število let. Ali kdaj razmišljaš, koliko časa boš še učil?
Ha! Dobro vprašanje. Občasno razmišljam o tem, vendar zgolj v obliki, kako bi izgledala ta zaključna filmska scena, ki pa je na obzorju še ne vidim. V preteklosti sem sicer imel že nekaj “zadnjih poslovilnih” ur, ko sem mislil, da po operaciji kolena ne bom več nadaljeval. Večkrat me je že kakšna poškodba ustavila za dlje časa (obe koleni, rama, Ahilova tetiva, zlom roke). Pa se je vendarle izkazalo, da še ni bil čas za slovo in sem nadaljeval z delom. Vsekakor bom nadaljeval, dokler me bo delo veselilo.
Si izredni profesor in prodekan za pedagoško dejavnost na Fakulteti za računalništvo in informatiko. Bi lahko rekel, da inštruktorstvo vpliva na tvoje delo in kako?
Vsekakor. Velikokrat premišljujem, kako se mi je zaradi vsakodnevnega dela z vadečimi spremenil način javnega nastopanja , tudi v predavalnici. Postal je lažji, naraven, bolj sproščen, enostaven. Vpliv sem opazil tudi v obratno smer, saj velikokrat vadeči (poleg neštetih vprašanj, če zaradi mojega glasu morda delam na radiu) zadovoljno pohvalijo, da je moj način vodenja ur (zlasti Body Balancea) sistematičen in pedagoški, kar mi je zabavno slišati.
Kaj so po tvojem mnenju prednosti, ki jih inštruktor s svojim delom pridobi in kje/kako jih v življenju lahko izkoristi?
S strokovnega vidika: Z izobraževanji in prakso na tem področju dobro spoznaš delovanje človekovega gibalnega sistema, s čimer lahko dobro in učinkovito pomagaš sebi in bližnjim. Sicer pa se naučiš se veliko “mehkih” malih spretnosti, ki se jih sprva morda niti ne zavedaš. Na začetku se postopoma odvadiš treme pred javnim nastopanjem in pridobiš višjo samozavest. To ti tudi sicer lahko pomaga pri vsakodnevni komunikaciji z neznanci: v službi, trgovini, na ulici, … Nato se naučiš hitro, impulzivno, z nasmejanim obrazom in brez panike reševati težave, enako kot če kdaj med uro kaj zagodeš v koreografiji in moraš popraviti tako, da nihče ne opazi. Nenazadnje, naučiš se dela z raznolikimi ljudmi, od katerih vsakega ženejo svoj karakter, ambicije in želje. Vse to pride prav na vseh področjih življenja tudi izven fitnesa.
Kaj bi svetoval tistim, ki se šele podajajo na svojo inštruktorsko pot?
Bodite, kdor ste. Vzornikov imate lahko okoli sebe sicer veliko, a le če boste na urah kazali pristnega sebe, bodo vadeči hodili k vam zaradi tega, kdo ste. Bodite strokovni in natančni, ne rabite pa biti popolni. Ne bojte se med vadbo pokazati svoja čustva do treninga, ker inštruktorji nismo roboti ali supermeni. Vadeči vas bodo imeli še raje, če začutijo, da na treningu z njimi doživljate iste izzive kot oni sami.
Za konec pa še malo bolj sproščeno vprašanje. Si imel pripetljaj na odru, ki si ga pripravljen deliti z nami in te vsakič, ko se spomniš nanj, spravi v dobro voljo ter poskrbi za trening trebušnih in obraznih mišic.
Absolutno. Sredi Body Attacka na Laguni 2011 sem padel z odra. Imel pa sem to srečo, da so po koreografiji bili ravno vsi vadeči obrnjeni v drugo smer in tega niso videli, ker sem se hitro pobral nazaj. Kljub temu je pripetljaj ostale inštruktorje na odru zmedel do te mere, da je za naslednjih 10 sekund zavladala tišina. Tudi sicer se skoraj vsako svojo uro nenačrtovano sproti spomnim kakšne norčije. Vsaj enkrat na leto redno zagodem vadečim to, da rečem, da bomo ta dan Body attack ali body balance delali na stepih. In se nasmejimo, ko jih večina začne hoditi in nameščati stepe po dvorani.
Če si želite idealnega hobija, ki vas bo prevzel za kar nekaj let, potem ne oklevajte in se prijavite na osnovno Les Mills izobraževanje.
